Sončnica, avtocesta in moja čisto posebna avantura
To je zgodba sončnice, ki je zrasla sredi avtoceste… Mogoče se sliši kot začetek nečesa nenavadnega, a to je resnična zgodba, ki se je zgodila pred nekaj leti na dolenjski avtocesti 😃.
Vedno sem oboževala sončnice. Barva, oblika, velikost – vse je tako lepo in simbolizira sonce, veselje. Zato me je ta sončnica, ki je vzklila sredi avtoceste, takoj pritegnila. Ko sem jo prvič videla, sem vedela, da moram narediti nekaj posebnega… Opazovala sem jo ob različnih delih dneva in si v glavi risala popoln načrt. Želela sem narediti fotografijo sončnice z avtomobilskimi lučmi v ozadju. Zjutraj, pred sončnim vzhodom. Zlata ura je čas, ko je naravna svetloba najbolj mehka in topla za fotografiranje.
Ampak kako naj prečkam avtocesto? Po dolgem razmišljanju je padla odločitev, da tvegam. Ampak ne kar sama…
Odločila sem se, da poiščem pomoč na DARS-u (Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji). Poklicala sem tja in prvi osebi, ki sem jo dobila na telefon, razložila svojo željo. Uh, kar nekaj časa sem se pripravljala na ta korak… Priznam, mislila sem, da bo moja prošnja bolj kot ne zabavna zgodba, ob kateri se bodo uslužbenci DARSA nasmejali pri pitju jutranje kave. A ni bilo tako!
Na moje presenečenje me niso odslovili! Ravno nasprotno. Prijazna gospa je klic vezala v Ljubljano in v drugem poizkusu mi je uspelo dobiti odgovorno osebo, gospoda Jožeta Godca, vodjo vzdrževanja ACB Ljubljana. Pogovor je potekal zelo sproščeno in nasmejano. Po tem zanimivem pogovoru mi je gospod Godec dal kontakt gospoda Primoža Erjavca, vodje izpostave avtocestne baze. »On Vam bo pomagal«, je rekel. ☺️
Uresničitev te moje nore zamisli je bila vse bliže, čeprav še kar nisem verjela, da se bo tudi zares zgodilo.
A začelo se je. Z gospodom Erjavcem sva se dogovorila za dan in uro, ko mi bodo pomagali prečkati dva pasova avtoceste v najbolj prometni konici dneva.
Bil je torek. Ura je bila 6 zjutraj in jaz sem že 15 minut nestrpno čakala na počivališču. Končno je prišel trenutek, ko se je pripeljalo oranžno Darsovo vozilo (V tistem trenutku se je zdelo še lepše, kot sani dedka Mraza 🥰). Voznik, katerega imena si žal nisem zapomnila, me je povabil, naj prisedem. Dobila sem svoj odbojni jopič in skupaj sva se odpeljala do sončnice. Vozilo je pustil na odstavnem pasu ter me pospremil na sredino avtoceste.
Ko sem prišla do sončnice, sem bila polna adrenalina. Počutila sem se, kot da stojim na robu sveta. Vse okoli mene so bili avtomobili, jaz pa sem bila tam, na sredini avtoceste, z rumenim cvetom pred objektivom. Sonce je ravno vzhajalo, ko sem začela fotografirat. Nisem mogla verjeti, da sem dejansko tu in da imam priložnost fotografirat tako izjemno prizorišče! Sončnica je bila resnično čudovita, v ozadju pa so avtomobili dodajali dramatičnost prizoru. 🚗
Ko sem končala s fotografiranjem, me je voznik odpeljal nazaj do mojega avtomobila. Počutila sem se izpolnjeno in srečno, da sem imela priložnost doživeti nekaj tako posebnega. In čeprav si imena voznika nisem zapomnila, se bom tega trenutka zagotovo spominjala za vedno.
Zdaj imam fotografije “moje” sončnice s čudovitim ozadjem luči avtomobilov. Bilo je resnično vredno truda in tveganja! Ta priložnost bo nedvomno ena izmed mojih najljubših spominov. 🌻
Danes bi, s svojim znanjem in izkušnjami, fotografije zagotovo posnela drugače a takrat sem naredila najboljše, kar sem lahko, in še danes sem hvaležna za to priložnost in ponosna, da mi je uspelo. 📸
Izziv, ki je bil vreden truda in tveganja
Poseben občutek je, ko se človek odloči tvegati in stopiti iz cone udobja, da bi uresničil svoje sanje. Vsekakor pa moramo pri tem na prvem mestu upoštevati varnost! V mojem primeru sem pridobila dovoljenje ter spremstvo in se tako izognila morebitnim nevarnostim. Če tega dovoljenja ne bi bilo, bi bilo prečkanje avtoceste precej nevarna in nespametna odločitev.
Na tem mestu bi se še enkrat zahvalila DARS-u in vsem ljudem, ki so mi prisluhnili in bili pripravljeni pomagati. Njihova prijaznost in pomoč sta mi omogočili, da sem doživela edinstven trenutek in posnela nepozabne fotografije. Brez njihovega dovoljenja in spremstva bi bilo to precej nevarno in tvegano. Prijaznost in ustrežljivost vseh vpletenih sta bili resnično neprecenljivi! 😃
V življenju imam rada izzive! Vabim vas, da preberete še eno mojo žgečkljivo dogodivščino. 😜
Ha, tole pa je zgodba – vašega poguma, da ste izrekli, pa tudi zgodba odziva uradne inštitucije na – kdo bi rekel – muhavost fotografinje. Hvala zanjo.
Kako mi fotografi (jaz sem bolj “škljocar”, pa vendar) opazimo nenavadne prizore, kajne?
Meni so se prikazale pa sončnice sredi ajde. Ni mi bilo treba tako “hude “akcije, le paziti sem moral, da nisem pomendral ajde na njivi. Evo rezultat: https://preprostost.si/2022/09/05/preprosto-lepo-soncnice-v-ajdi-foto
Imava nekaj skupnega – sončnice, ki rastejo na – za njih – “čudnih” mestih.
Hvala! Tudi Vaše sončnice so čudovite. Važno je, da ob tem, kar počnemo, uživamo… 🙂