Vstopite v čarobni svet Ljubljane, enega mojih najljubših mest za fotografiranje. Ljubljanske ulice pripovedujejo svoje zgodbe in vsak kotiček šepeta v svojih barvah. S fotoaparatom v roki se rada podajam na raziskovalno pustolovščino po ulicah, kjer se razvaja moj avanturistični duh in me vsak korak napolni s srečo. Ljubljana je pravi raj za ljubitelje fotografiranja, saj je polna neverjetnih zgradb, ki nosijo zgodovinsko zgodbo ter skritih kotičkov, ki kar vabijo k ustvarjanju najbolj čarobnih posnetkov. 😀
Prav tako pa moj raziskovalni duh ne pozna meja le Ljubljane. Večrat se odpravim tudi v druga mesta Slovenije. Vsako mesto ima svoj edinstveni čar, svoje zgodbe, skrivnosti in zanimive teme za fotografiranje. Vsakič, ko se podam na novo fotografsko avanturo, se veselim novih odkritij, ki me navdihujejo in spodbujajo, da še naprej lovim najboljše trenutke in ustvarjam nepozabne spomine.
A ta čarobna prestolnica me je prevzela s svojimi skritimi kotički, zanimivimi temami za fotografiranje ter raziskovalnim duhom, ki ga čutim ob vsakem koraku po njenih ulicah. Ljubljana je zame več kot le mesto, je košček mojega sveta, poln čarobnih doživetij in nepozabnih trenutkov. 🥰
Pogled nazaj…
Danes vam predstavljam nekoliko drugačno zgodbo… Prazne ulice. Ne, to ni še ena dolgočasna zgodba o zaprtju prometa ali o gradbiščih v Ljubljani. Ta zgodba je malce drugačna. Govori o časih, ko so bile ljubljanske ulice prazne na poseben način. Ko so bile ulice mesta, ki nikoli ne spi, nenavadno tihe. Ko so bili ljudje doma, in se je mesto zdelo, kot da drži sapo. In ja, želim vam pokazati fotografije ulic med epidemijo. Bili so to posebni časi, ko smo se sprehajali po mestu in ujeli redke prizore, ki jih še nikoli nismo videli. Vabim vas na popotovanje skozi tihe, prazne ulice Ljubljane, kot jih še niste videli! 📸
Ljubljanske ulice v času epidemije:
Ljubljana je bila v času epidemije tiha in prazna, a moj raziskovalni duh me ni pustil ravnodušne. Kljub omejitvam in prepovedi prehajanja med občinami sem se odločila, da bom raziskovala ljubljanske ulice in fotografirala prazno mesto. Vedela sem, da to ni dovoljeno, vendar me je tako prijetno polnilo z adrenalinom.
Vstopila sem v svet skrivnosti. S fotoaparatom za vratom sem se podala na »misijo«, ki je zahtevala veliko premetenosti, drznosti in tudi malce neposlušnosti. Odločila sem se namreč, da bom fotografirala ljubljanske ulice, kljub prepovedi prehajanja med občinami. Živim pa izven Ljubljane. »Dovolilnice« za prehod med občinskimi mejami sem si pisala kar sama in se predajala fotografskim pustolovščinam, ki so bile polne razburljivih trenutkov.
Izzivi omejitev gibanja:
Moj odnos do omejitev prehajanja med občinami je bil samosvoj. Rada sem raziskovala tudi območja zunaj svoje občine, saj sem želela odkriti kotičke mesta, ki so morda ostali spregledani v času epidemije. Vedela sem, da moje ravnanje ni v skladu z veljavnimi omejitvami, vendar sem se odločila slediti svojim sanjam, raziskovalnemu duhu in svoji strasti do fotografiranja. Bila sem premišljena in previdna, da sem se izognila nepotrebnim tveganjem in nezaželjenim srečajem z roko pravice.
Seveda sem bila zelo očitna sredi ljubljanskih ulic, ko sem se sprehajala s fotoaparatom v rokah med epidemijo. Turistov takrat ni bilo, press izkaznice pa nisem imela. Vse, kar sem imela, je bilo potrdilo, ki sem si ga napisala sama. Zato sem bila toliko bolj pozorna… Spretno sem manevrirala med uličnimi kotički in iskala najboljše kadre, medtem ko sem pazila, da ne bi naletela na policijsko kontrolo 🙈.
Moje potovanje skozi prazne ljubljanske ulice:
Fotografiranje mesta med epidemijo je bilo zame posebno doživetje. Nekaj je bilo jasno že na prvi pogled – običajno gnečo in hitenje smo zamenjali za tišino in prostor. Kot da bi se vsi umaknili v ozadje in pustili ulicam, da se zabavajo. Fotografski objektiv je razkril prizore, ki so bili nekako surrealistični.
Ljubljanske ulice so bile praktično prazne. Navadno živahno mesto je bilo kot mesto duhov. Promet je bil močno zmanjšan, gibanje je bilo omejeno, zato so se ljudje večinoma zadrževali doma. To pa je hkrati ponujalo priložnost za fotografiranje urbanih pokrajin, ki so se spreminjale. Fotografirala sem prazne trge, zapuščene kraje in ulice, ki so bile običajno polne življenja. To je bil edinstven prizor, ki sem ga želela dokumentirati in deliti s svetom. Prazne ulice so postale prava kulisa za ustvarjanje nenavadnih umetnij!
V vsej tej praznini pa so se podgane, te navihane raziskovalke, pogumno sprehajale po cestah, se prosto gibale po parkih in kukale v vsak kotiček mesta. Nekatere so se celo povzpele na prazne klopi in mize v kavarnah, kot da so se želele vključiti v urbano življenje. Prav zabavno jih je bilo opazovati. Njihova radovednost in prilagodljivost v teh nenavadnih časih so me navdihnile. Postale so simbol vztrajnosti in prilagajanja v neobičajnih okoliščinah. 😍
Brezkončna tišina
Kljub situaciji, ki ni bila rožnata, sem opazovala lepoto tihih ulic. Sprehajanje po mestu brez množice ljudi in hrupa mi je omogočilo, da sem se bolj poglobila v detajle, ki jih običajno spregledam. Zaprte trgovine, kavarne in restavracije so bile sicer žalostna realnost, ki je prizadela mnoge, vendar jaz sem se osredotočala na tisto, kar je bilo še vedno prisotno – arhitekturne podrobnosti, umetniške instalacije, zanimive grafite in skrite kotičke. Ti so se izkazali v vsem svojem sijaju, ko so bile ulice spokojne in brez množice ljudi. Ta spokojnost in tišina sta mi omogočila, da sem se bolj povezala z mestom in uživala v njegovi lepoti na drugačen način.
Ljubljana je bila tako čudovita v svoji tišini. Občudovala sem prazno mesto, brez ljudi, brez hrupa in gneče, kar je bilo za ljubljanske ulice nekaj nenavadnega. Fotografije so mi omogočile, da sem ujela te posebne trenutke in izražala svoje občutke ter spomine. Take, majčkeno drugačne…
In za konec…
Za vse tiste, ki ste med branjem potihem ali na glas pomisili na neodgovornost mojih ravnanj… Ljubljana je bilo takrat prazno mesto. Mimo mene se je sem in tja pripeljal kakšen kolesar, ki se je ravno vračal iz službe. S fotografiranjem ljubljanskih ulic tako nisem ogrožala nikogar. Le svoje sanje sem živela. Tisti, ki se mi je upal pridružit izven določenih meja dovoljenega, se pa, ravno tako kot jaz, ni bal ne okužbe ne posledic korakov čez rob. Bilo je nepozabno! 📸
Mislim da nisem edina, ki sem se v tem času naučila ceniti lepoto tudi v nenavadnih okoliščinah ter se zavedati, da je vsak trenutek dragocen. Ta zgodba praznih ulic nam je vsem pokazala, da se da tudi v težkih časih najti nekaj igrivega, če le znamo pogledati na svet s pravimi očmi!
Svoje fotografije sem poslala tudi v mestni muzej in se njimi udeležila razstave za naslovom: KoronaRazstava– Čim prej korono v muzej.
Ljubljana je prelepo mesto! Vzemite si čas in jo obiščite, ne bo vas razočarala! Fotografiranje znamenitosti iz posebnih kotov vam bo gotovo prineslo veliko užitkov 📸